Pride dan, navaden, tih in zaspan,
ko se zjutraj že povsem očitno zdi,
da bi bolje b’lo, če ga ne bi bilo.
Sama žalost, sami bivši ljudje,
le še marketing in deficit srca,
nobenih vicev več, še vreme je za vraga.
Ždi v meni, tista mala tesnoba, ki se počasi preliva v depresijo vsakič, ko vstopim v prostore I*P. Zakaj je tako težko tam ždeti? Zakaj nimam volje za nič? Sama sebe mirim in si rečem: še malo potrpi bolje bo. Če se oddaljim od problema, in sama sebe gledam skozi okno, tam za tisto mizo tistim računalnikom, brez da slišim in čutim tisto pošastno energijo, ki te po koščkih ubija, takrat se zdi, da sploh ni težko, ko pa vstopim v prostore me dušijo, duši me družba tistih bivših ljudi. Težko jih gledam, kako so jim zrastla krila. Ko želijo kakšno informacijo, pridejo kot največji prijatelji k meni, kot da sem orangutan z možgani v velikostjo lešnika. Ne hvala, ne bom banane. Lahko se igramo te igrice, samo en mali problem imam. Včasih sem težko tiho in čisto malo še manjka, da bom tem pticam povedala kaj si mislim. Le zakaj niso te ptice odletele na jug... Zakaj vztrajam? Verjetno zaradi denarja, pa naj še kdo reče da ni sveta vladar in verjetno zaradi strahu pred novimi izzivi. Pa da ne bo pomote, ne letijo vsi, nekaj jih še srečam na hodniku in mi prikličejo nasmeh na obraz.