Kako so lepi ti večeri, ko se sprehajaš po ljubljanskih ulicah in vsake toliko časa iz lokalov zaslišiš: goooooooooolllll ali pa oooooooooooooooo ali kakešn drug medmet. No ja včasih zaslišiš tudi riganje, ampak nič hudega, fantje se družijo in tisti, ki glasneje rigne je večji car. Pač med nogometnimi navdušenci kultura šteje bolj malo, verjetno je zmagovalec med facami tisti, ki sodnika večkrat pošlje v PM.
Tako so vsi fantje zbrani v lokalih in tisti lokal, ki ima večjo plazmo ima več gledalcev, torej prodajo več piva in volk je sit, koza pa cela. Na mizah lokalčkov se v tistem času, ko je tekma pojavijo celo kokice ali preste, priznam kar malo zavidam, ko pridemo punce v lokal se to nikoli ne zgodi. No malo lažem, kdaj pa kdaj se mi je, na morju, ko je natakar na listek pod arašide napisal svojo številko in upal da ga bom poklicala, škoda da revček ni vedel, da mi arašidi smrdijo.
In kaj je tako čudovitega v teh 90 minutah nogometa? To, da imamo ženske mir, da si v miru privoščimo 14 dni (ne vem kok točno traja evro) čistega šopinga, brez skrbnega pohajkovanja, večernih koktejlov in filma seks v mestu. Tako lepo nam je, mir imamo in nihče ne sprašuje, kje smo, kdaj smo, s kom smo, ker so vsi enostavno skoncentrirani na oreščke, pivo in žogo. No in potem, ko se bo evro končal se nam bodo vsi fantje s kančkom slabe vesti prekomerno posvečali. Me se bomo delale malo užaljene, ker smo bile 14 dni tako prekleto zapostavljene, čeprav smo noro uživale. Ampak kaj češ, šenkanmu konju se ne gleda v zobe.
Na Evro 2008, OI 2008, Svetovno 2010, da bi bilo še več tega.