nedelja, 22. junij 2008
Ča(s)r Evropskega Prvenstva
Kako so lepi ti večeri, ko se sprehajaš po ljubljanskih ulicah in vsake toliko časa iz lokalov zaslišiš: goooooooooolllll ali pa oooooooooooooooo ali kakešn drug medmet. No ja včasih zaslišiš tudi riganje, ampak nič hudega, fantje se družijo in tisti, ki glasneje rigne je večji car. Pač med nogometnimi navdušenci kultura šteje bolj malo, verjetno je zmagovalec med facami tisti, ki sodnika večkrat pošlje v PM.
Tako so vsi fantje zbrani v lokalih in tisti lokal, ki ima večjo plazmo ima več gledalcev, torej prodajo več piva in volk je sit, koza pa cela. Na mizah lokalčkov se v tistem času, ko je tekma pojavijo celo kokice ali preste, priznam kar malo zavidam, ko pridemo punce v lokal se to nikoli ne zgodi. No malo lažem, kdaj pa kdaj se mi je, na morju, ko je natakar na listek pod arašide napisal svojo številko in upal da ga bom poklicala, škoda da revček ni vedel, da mi arašidi smrdijo.
In kaj je tako čudovitega v teh 90 minutah nogometa? To, da imamo ženske mir, da si v miru privoščimo 14 dni (ne vem kok točno traja evro) čistega šopinga, brez skrbnega pohajkovanja, večernih koktejlov in filma seks v mestu. Tako lepo nam je, mir imamo in nihče ne sprašuje, kje smo, kdaj smo, s kom smo, ker so vsi enostavno skoncentrirani na oreščke, pivo in žogo. No in potem, ko se bo evro končal se nam bodo vsi fantje s kančkom slabe vesti prekomerno posvečali. Me se bomo delale malo užaljene, ker smo bile 14 dni tako prekleto zapostavljene, čeprav smo noro uživale. Ampak kaj češ, šenkanmu konju se ne gleda v zobe.
Na Evro 2008, OI 2008, Svetovno 2010, da bi bilo še več tega.
 
posted by Katja at 18:18 | Permalink | 1 comments
sobota, 21. junij 2008
Od Maribora Do Pirana
Usedem se v mojo prelepo Corsico, seveda na vozniški sedež, saj meni najbolj zaupa. Tudi sedež poleg mene je zaseden, na njem sedi moj sopotnik, saj se bova skupaj peljala od Maribora do Pirana. Končo je napočil čas, da se odpravim na pot, na morje, na počitnice. Trenutek, ki sem se ga neskončno veselila je omadeževal prepir, ki se lahko vleče in vleče. Ne kregam se veliko, raje se umaknem in sem tiho. Lahko bi rekli da mulo kuham, mogoče, v resnici pa le čakam da bo oseba spregovorila in da se bom lahko ponovno pogovarjala in govorila. Ker sva na pot krenila skregana, sem v mislih premlevala, kako bi skrajšala svojo pot, da ne bi umrla od dolgočasja. In utrnila se mi je ideja, ki se je v tistem trenutku zdela briljantna, štela bom mačja očesa, ki so postavljena na robu cestišča.
1, 2, 3, sopotnik še vedno tiho,
12, 13, 14, da bi malo prerezala to napeto vzdušje globoko vdihnem tako, kot da me nekaj grozno tišči v pljučih, še vedno nič,
35, 36, 37, oh kaj vse se mi sprehaja po mislih, le o čem on razmišlja, je tudi njemu težko se takole v tišini peljati ali si res ne želi pogovorjati z menoj,
160, 161, 162, ali se samo jaz sekiram, da ne govoriva, joj zdaj sem se spomnila, da mu moram nekaj povedati, joj pa to bi fulll hotu vedet, kaj naj nardi, ah se bom raje ugriznila v jezik,
523, 524, 525, aha, že vem kaj bom, ustavila bom na bencinski in si kupila en red bull in ga vprašala če bo tudi on kaj in potem upala da bo končno prišlo do dialoga, (kok sem prebrisama)
678, 679, 680. jupiii, končno Petrol...
Khm, khm, s kotičkom očesa pogledam proti njemu, a on še vedno nič. ''Veš, sm ful utrujena, si grem kupit en RB, a tudi tebi kaj prinesem.'' Še dobro ne dokončam stavka, ko mi v skregalno-uradnem-vljudnem jeziku odgovori ''Hvala.'' Ja res je tako, ko smo skregani in se trmimo govorimo drug jezik SUV. Jezik je hiter, jedrnat in vljuden. Ponavadi so to razni: NE, HVALA, PROSIM, DOBER DAN, LAHKO NOČ in malo manj pogost DA... In tudi če si v tistem trenutku lačen kot volk si raje poješ roko, kot da bi ti oseba nekaj prinesla. Malce sem še vztrajala, če res ni žejen, ali če bi kakšno revijo, a na koncu sem izobesila belo zastavo, moj poskus je šel žal po gobe, zato sem naprej štela mačja očesa.
1233, 1234, 1235 pogledam kje sva, saj se mi pot vleče že od... aja od začetka, joj šele Trojane, ah obupala sem, pot bo še dolga in jaz s svojimi mislimi.
86465646, 454168768, 3431355468, Nekje na poti sem izgubila pri kateri številki sem ostala. Prihod v Piran je bil prava odrešitev, pravi balzam. Ura je bila že dovolj, da si lahko umijem zobe in se pogreznem v sladki spanec. Jutri bo nov dan in upam, da bo noč prinesla besede.
Kako čudna bitja smo ljudje, trmimo se in sami sebi delamo škodo, namesto, da bi vsak dan uživali, kot da je naš zadnji in si delili srečo, veselje, ljubezen. Mi pa si vse skupaj grenimo. Mogoče bi bilo preveč absurdno, če bi bili vsi vedno srečni.
Ne vem koliko kilometrov je od točke A do točke B, vem le da se lahko ti kilometri prekleto vlečejo. Nisem še doživela te vožnje in upam, da je nikoli ne bom.
 
posted by Katja at 20:08 | Permalink | 0 comments
petek, 13. junij 2008
Ljubezen



Patetično. Vsak del talentov v belem z istimi občutki. Začne se s cmokom v grlu, ki se kaj kmalu spremeni v jok, saj ga poskušam s slino premakniti vendar ne gre. Kar tam je ždi in se prav nesramno poigrava z mojimi solzami. Ko je mera popolna in ima ta cmok v grlu totalno prevlado nad mojimi čustvi se mi po obrazu ulijejo solze, tako velike, da bi kaj hitro povzročile vodne ujme po Sloveniji. Z rokavom si poskušam neopazno brisati oči, da vsi ostali, ki z menoj gledajo nadaljevanko ne bi opazili tega krokodiljega joka. In ko skrivno brišem solze se moj jok spremeni v neskončno hlipanje in šmrkanje, zato je neizbežno da kdo ne bi opazil tega joka.


Gane me, res me gane, igra ljubezni med dr. in pripravnico Meredith, saj je polna zapletov in težav. Taka je kot je prava ljubezen zapletena in ne neka pravljica za belo ograjo, s kopico otrok, lepim avtom in psom. Prav zaradi te zapletenosti daje pridih resničnosti in skupaj se prebijata skozi neskončne problema kar ju še krepi.


Kaj sploh je ljubezen? Je to tisti prvi prikupni nasmeh, ki ga podariš simpatiji, je tisti prvi sramežljivi poljub, za katerega ne veš kdaj je pravi trenutek ga podariti, je to trenutek ko zaslišiš otroški jok ali pa je mogoče partnerjev objem pri katerem se počutiš tako varno, tako vsemogočno? Prav lahko bi bila ljubezen tudi pogled na drugo stran sobe, ki te pogreje in vznemiri in v tebi prebudi hrepenenje, po nekom drugem, po prav tisti osebi, ki je tako prepovedana? Mogoče je prav ta ljubezen največja, saj se odpoveš svoji ekstazi za srečo drugih.


Jaz sem svojo ljubezen že našla, bila je na prvi pogled, le da takrat tega še nisem vedela. In on je vse to, on je moj poljb, moj objem, moj pogled, moj nasmeh...
 
posted by Katja at 00:06 | Permalink | 0 comments