Patetično. Vsak del talentov v belem z istimi občutki. Začne se s cmokom v grlu, ki se kaj kmalu spremeni v jok, saj ga poskušam s slino premakniti vendar ne gre. Kar tam je ždi in se prav nesramno poigrava z mojimi solzami. Ko je mera popolna in ima ta cmok v grlu totalno prevlado nad mojimi čustvi se mi po obrazu ulijejo solze, tako velike, da bi kaj hitro povzročile vodne ujme po Sloveniji. Z rokavom si poskušam neopazno brisati oči, da vsi ostali, ki z menoj gledajo nadaljevanko ne bi opazili tega krokodiljega joka. In ko skrivno brišem solze se moj jok spremeni v neskončno hlipanje in šmrkanje, zato je neizbežno da kdo ne bi opazil tega joka.

Gane me, res me gane, igra ljubezni med dr. in pripravnico Meredith, saj je polna zapletov in težav. Taka je kot je prava ljubezen zapletena in ne neka pravljica za belo ograjo, s kopico otrok, lepim avtom in psom. Prav zaradi te zapletenosti daje pridih resničnosti in skupaj se prebijata skozi neskončne problema kar ju še krepi.

Kaj sploh je ljubezen? Je to tisti prvi prikupni nasmeh, ki ga podariš simpatiji, je tisti prvi sramežljivi poljub, za katerega ne veš kdaj je pravi trenutek ga podariti, je to trenutek ko zaslišiš otroški jok ali pa je mogoče partnerjev objem pri katerem se počutiš tako varno, tako vsemogočno? Prav lahko bi bila ljubezen tudi pogled na drugo stran sobe, ki te pogreje in vznemiri in v tebi prebudi hrepenenje, po nekom drugem, po prav tisti osebi, ki je tako prepovedana? Mogoče je prav ta ljubezen največja, saj se odpoveš svoji ekstazi za srečo drugih.

Jaz sem svojo ljubezen že našla, bila je na prvi pogled, le da takrat tega še nisem vedela. In on je vse to, on je moj poljb, moj objem, moj pogled, moj nasmeh...