Tisti, ki me poznajo vedo, da moj ustni mlinček melje in melje. Ne vem od kod imam to neverjetno sposobnost govorjenja, ki se marsikdaj spremeni v klasični monolog. Zadnjič recimo, ko sem bila na razgovoru sem se po deset minutnem govorjenju zaslišala, da samo jaz govorim. Izpraševalki sploh nisem pustila do besede in ko sem to ugotovila sem se zamislila in za trenutek utihnila. Imam sposobnost glasnega, seveda tudi preglasnega in včasih tudi tihega govorjenja. Zase, bi rekla, da nisem bedna govornica, da znam razlagati na zanimiv način, da grem z glasom gor, včasih dol in da dodajam pripovedovanju primerne poudarke. No kakorkoli očitno se motim, kajti v svoji novi službi sem ugotovila, da sem daleč od zanimivega govorca. Imam govorne vaje, ne sprašujte se prehitro zakaj človek, ki tako veliko govori kot jaz potrebuje govorne vaje, zato, da se nauči pravilno i-z-g-o-v-a-r-j-a-t-i. In tu se začne problem, no ja problemi:

1. je povezan s tem, da nimam čisto nič posluha, zvenim približno tako kot Sanja Grohar brez prehlada, torej obupno. Zato vedno poskrbim, da naglasim vse, ki, ker, ko, da, če, namesto vsebinskih poudarkov.

2. nekaj preglavic mi dela gorenjski naglas, za katerega do zdaj nisem vedela da obstaja pri meni.

3. tako rada pojem kakšen zadnji samoglasnik in tako težko izgovarjam besede, ki imajo v kakšni krasni povezavi z, d, r, ali besede: pomirjajoči odtenki, poročilo o cenovni stabilnosti, predsednik...

4. moja melodika pa je dobra samo za v cerkev namesto župnika. Vedno isto ttttttttTttttttttTttttttttT, res groza.

5. moje besede so zelo odrezave in ko to povežeš v en tekst, dobiš ven neko čudno robotsko okorno branje. Kot bi bral otrok v prvem razredu. Na žalost tega ne morem premagati, Nada (moja učiteljica) pravi, da bo šlo. Jaz pa sem že obupala.

Drugače lahko robotko Katjo poslušate v novi rubriki MOJE DELO = MOJE VESELJE. In še bolj vesela bom kakšnega vašega komentarja.