Ob cesti stoji pes, točno na koncu pločnika. Ne gre niti milimeter naprej.
Zaskrbljen voznik, ki pripelje do njega se ustavi, saj je videti kot da želi pes prečkati cesto.
Pes pa le stoji in gleda, nato začne iz obupa lajati. Laja na avto, ki stoji. Besno miga z glavo in laja, tudi rep poplesuje okoli njega. Laja tako, kot da se je v njem nabral bes do avtomobilov.
Voznik spelje in tudi vsi ostali avti za njim.
Pes pa še vedno laja, laja kot nor. Kot da ga avti tako živcirajo, da se mu bo zmešalo. Njegov lajež je bil prav iz obupa, kot da bi nas spraševal, kaj vam je, da se vozite s temi napravami.
Meni pa je priklical nasmeh na obraz in še vedno, ko se spomnjim nanj mi kotičke ust potegne proti ušesom. Tako simpatičen in prikupen je bil, stal je tam in lajal, kot da nam želi nekaj povedati, da vdiramo v njegov prostor in naj se poberemo.
Kdo ali kaj so sladkorčki dneva? To so stvari, osebe, dogodki, nasmehi... karkoli, še tako neumna stvar, samo da ti prikliče nasmeh na obraz. Upam, da jih bo veliko.