Smeh prepovedan, debili zaželjeni... je nov ''neviden'' napis na vratih moje službe.

Včasih nastanejo parole, ki niso napisane, a če dobro spremljaš dogajanje vidiš, da tako je. Torej v naši stari službi, pod vodstvom novega vodje skrbimo, da se kdo ne bi smejal, skrbimo da je vse kar je ostalo od naših odnosov kreganje in hinavščina. Prepovedana je miselnost, bistra glava nezaželjena. Prišlo je že tako daleč, da imamo raje ugasnjene luči, saj se bojimo svojih senc. Kljub vsemu smo nekateri ostali zvesti sebi in bili zaradi tega uničeni, nekateri pa so se zaradi bolestne ambicioznosti prodali. Jaz jim pravim prodane duše in jim ne zaupam. In te duše se mi smilijo, smili se mi njihova hinavščina, obsedenost z uspehom in to da škodujejo drugim. Ob takih dogodkih se vedno spomnim na knjigo Alamut, kjer je cilj opravičeval sredstvo. V Alamutu nastopajo fedai, ki so bili pripravljeni, se brez vprašanj žrtvovati za poglavarja. Bili so zavedeni, vodila jih je strast, ljubezen in droga. Njih pa žene pohlep po moči in denarju, a ne pozabimo fedaiji so umrli, za dosego cilja, zato se sprašujem ali se bo tudi naša zgodba končala tragično, ne s smrtjo, ampak s propadom. Česa bomo pa še videli, ali imperija ali ''fedai''.