torek, 29. januar 2008
Razočaranje

Z leti postajamo resnejši, bolj modri in previdnejši. Otroška naivnost, razigranost in pogum se počasi izgubljajo.
Spomnim se, kako smo s prijateljicami, vsako poletje, ki smo ga preživljale pri babici na Kolpi počele neumnosti. Velikokrat se spomnim, kako smo rolale ven iz naše vasi, čez Mirtoviški most na Hrvaško, ja prav tam smo rolale, kjer zdaj stojijo tiste zapornice, ki ločujejo Evropo od ostalih. Nato smo šle po hrvaški strani do visečega mostu, za katerega nikoli nisem vedela če nas bo zdržal in nato nazaj na slovensko stran. Potem nas je čakal vzpon in ker je bil klanec prevelik smo se sezule in na vrhu nazaj obule. In potem je prišlo tisto največje veselje spust iz Svete Ane. Po ovinkih smo švigale, veter nam je pihal skozi lase in bile smo svobodne. Ko letiš po tistem hribu pozabiš na vse, adrenalin ti dela 100 na uro in nikoli ne veš če prideš do dol. Ko si otrok se to tudi ne sprašuješ in ko se sedaj peljem tam, seveda z avtom, se sprašujem kaj mi je bilo.
Zakaj sem tam drvela? Ali sem sploh pomislila da lahko pripelje avto nasproti in me zbije? Ne seveda nisem. Bila sem mlada, pogumna in bilo je zabavno. Danes pa, ahhh, saj nisem še stara le ne upam si. Poleti sem bila v adrenalinskem parku in vse kar sem nardila je da sem splezala na tiste stebre in počakala, da gremo dol. Bilo me je strah, tako kot me je bilo strah stopiti do ograje na Eifflovem stolpu. In tako z leti v nas prihaja več strahu in več razočaranj. Razočarani smo, ko nam kaj ne uspe in s težka se poberemo. Tako sem razočarana danes. Iz revije za katero mislim, da sem pripravila super članke, mi niso niti odgovorili in bolj kot moj neuspeh me moti ravno to. Da mi tudi odgovorili niso. Joj, kako me to moti, da so tako neprofesionalni. Ampak, kot sem napisala v spodnjem postu imam odprtih več vrat, tako da so se zaprla le ena.
 
posted by Katja at 11:18 | Permalink | 2 comments
ponedeljek, 21. januar 2008
Delo osvobaja

Vsaj meni se tako zdi. Odkar sem bila premeščena na novo delovno mesto je bilo to mesto predvsem mesto in ne delovno. Dobila sem nekaj del, ki močno spodbujajo umski razvoj. Za primer: šredanje tone neuporabnih papirjev ali pa vnašanje podatkov v neki program, ki je skrajno ažuren, saj sem v oktobru vnašala podatke za februar. In s pomočjo interneta sem preživela vsak dan 8 ur v službi, se dolgočasila, zavirala svojo umsko in duhovno rast, a vseeno zaslužila nekaj denarja. In kot pravijo, ko se ena vrata zapro se nova odpro. In moja vrata, ki vodijo na nove poti se rahlo odpirajo. Več jih je ena so zlata, druga srebrna, tretja so navadna lesena, a za njimi ni nič slabšega, kot za prvima. Vsa ta moja vrata so rahlo odprt, sicer malo, ampak lahko že pokukam, kaj se skriva za njimi.

Počasi se mi uresničujejo želje, da bi pisala za kakšno revijo. Zelo težko je, saj te vsi v prvi vrsti testirajo in pošiljam testne članke. Ampak me ne moti, bistvo je da delam. Bistvo je da moji možgančki meljejo, da rastem in da sem tisto negativno energijo obrnila sebi v prid in prekipevam od energije. Pridno pišem članke, vmes kakšno seminarsko, malo hodim na sestanke, kličem ljudi, ki bi lahko bili vir mojih informacij.

Vedno pravim, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega in mogoče bo kmalu tudi v moji. Mogoče se bom morala kmalu zahvaliti šefu, ker me je prestavil v tako bedo, sem vsaj naredila nekaj zase in zlezla iz varne lupinice v kateri sem ždela novim izzivom naproti.
 
posted by Katja at 12:04 | Permalink | 1 comments
petek, 18. januar 2008
Steklene kletke
Izvirni plakati na kadilnicah.

In smo jih zaprli v steklene kletke. Ko sem jih opazovala, so me spominjali na film Nevidno zlo, kjer jim virus uide iz prav takšnega laboratorija. Stojijo pri mizah, se pogovarjajo, smejijo in čeprav jih ne slišiš vidiš, da se zabavajo. Izolirali smo jih, kot podgane, na katerih bomo delali poskuse, ampak oni so srečni. Vsi skupaj imajo eno skupno točko in to je kajenje. Sem neomajna zagovornica protikadilskega zakona in prav se mi zdi, da jaz ne rabim biti pasivna kadilka. Če bom to želela bom začela kadit. Naj bo odločitev moja.
Ko so zakon sprejeli, so po tv intervjuvali kadilko, ki je rekla: ''To je kršenje mojih pravic. To je tako, kot bi mene motil sendvič, ki ga je ne kadilec.'' Ko sem slišala te besede, je bilo kot bi mi posipala sol na rano. Vem, da tega ne bo prebrala, a ji vseeno sporočam:'' Ne to ni tako. Hrana je nujna za preživetje in moj sendvič ne ogroža tvojih bronhijev in nihče ti ni rekel, da ne smeš kaditi, samo ne kadi kjer so tudi ne kadilci.'' Lahko bi naštela veliko razlogov, zakaj se mi zdi ta zakon pravilen in vem, da bi mi marsikdo očital onesnažen zrak v bližini termoelektraren in ostale industrije. Ampak nekje je potrebno začeti, zakaj ne bi bil zrak pljučem prijazen vsaj v zaprtih prostorih? Tudi industrijo je potrebno približevati zdravju, ampak to je poglavje zase.
Verjetno nisem nikogar prepričala o prenehanju kajenja, zato vam prilagam izračun s katerim bi sebe prepričevala o prenehanju kajenja:
1 škatlica cca. 2,5€ iz česar sledi, da je 10 škatlic 25€ in za ta denar si jaz kupim novo majčko:). Če računamo naprej in naš kadilec pokadi 1 škatlico na dan pomeni, da v enem letu pokadi 365 škatlic, kar znese 912,5€ in če kadi 40 let je to 36.500€ brez upoštevanja inflacije:). Vem, da ste za vsk vdih in izdih imeli zadovoljstvo, denarja je pa vseeno veliko.
Kaj je prepovedano v kadilnici.
 
posted by Katja at 10:00 | Permalink | 0 comments
četrtek, 17. januar 2008
Marketing
Slabše prodajane spodnjice. Hmmm, ne razumem zakaj:)

Najprej je vzdihnil cel London, nato Milano, brez izjem, prav vsi, tako ženske, kot moški. Ženske so se slinile nad njegovo lepoto, moški so zavistno pogledovali proti njegovi velikosti. Je pravi ali obdelan s fotoshopom, imajo spodnjice učinek pushupa, kje se skriva resnica? Nemogoče je verjeti, da ima vse, lepoto, lepo ženo, otroke, kariero, denar , verjetno tudi kakšno ljubico in celo bele gate, zgledajo na njemu božansko. Tip je prava zlata jama, saj se je prodaja spodnjic povišala za 300%. Na žalost ni znano, kdo jih je večinoma kupoval. Ženske, ki so si na svojem moškem želele vsaj delček Beksa ali moški, ki so si želeli, da bi jim tako dobro stalo bogastvo, kot stoji njemu. In po mojem lahko trdimo, da so tokrat bili moški ljubosumni. Tisto kar kritizirajo na nas, da vedno ocenjujemo druge ženske je privrelo na dan. Ne morejo verjeti, da je resnično. Meni je vseeno ali je resnično ali ne. Beks mi ni bil nikoli, ne vem kako hud tip. Vseeno pa moram priznati, da je fenomen v mnogih pogledih in vedno znova se sprašujem, zakaj? Kaj žene množice, da želijo ''njegovo'' frizuro, da želijo bele spodnjice in da se vse česar se dotakne spremeni v zlato?
Torej, kaj je dobra reklama in predvsem kako narediti dobro reklamo? Mora biti dobra reklama, ki bo dosegla svoj cilj o povečanju povpraševanja duhovita, konzervativna, športna ali ne realna? Čisto vseeno je, plačajte Beksu tistih nekaj miljončkov, naj se s čohalnikom popraska po riti in garantirano bo proizvod uspešnica.
Vas je zamikalo? Naročite jih lahko tukaj

V vsej svoji velikosti. Pravi ali ne? Ocenite sami.
 
posted by Katja at 09:07 | Permalink | 3 comments
ponedeljek, 14. januar 2008
Čakati
V soboto, ko sem hodila na Šmarno goro, ampak tega ne pišem za to, da bi povedala, da sem šla na Šmarno goro, no čeprav vam vseeno povem, da sem šla na Šmarno goro in prav takrat, ko sem hodila v tisti hrib in sopihala, kot bi imela asmatični napad je tekla debata o iskanju partnerja. Poti do vrha in mojega počutja na dolgo ne bom opisovala, povem le to, da je bilo zelo strmo, blatno in da se pozna, da človek v zimskih mesecih malo več lenari in je. Pa kaj češ, vsi imamo malo Medvedjega sindroma, poleti lomastimo, pozimi pa spimo.
No in sedaj končno prava tema, kaj sem naveleumila. Kje najti svoj perfect match? Global, Bachus, KMŠ in ostali lokali kjer so ljudje bolj pijani kot trezni, seveda je tam najlažje najti moškega/žensko vendar je večina teh nočnih podvigov obsojenih na propad. Zakaj? Ker si takrat vsi malo več upamo, obrazi pa so malce zamegljeni in tisto, kar se ti ponoči zdi lepo na koncu ugotoviš, da sploh ni lepo (kot bi rekli moški, zaspi ti na roki in raje bi si odžagal roko, kot da bi jo zbudil). Torej kje iskati moškega? Seveda je potrebno najprej ugotoviti kakšnega moškega iščeš in če iščeš športnika rekreativca je pravi kraj Šmarna gora. Ob sončnih dnevih kar mrgoli moških in samo izbrati si ga je potrebno, pristopiti in začeti pogovor v stilu: Kako lepega psa imaš, ali greš velikokrat na Šmarno goro, ali v skrajnem primeru danes je pa res lep sončen dan in če bo kaj zanimanja boš naslednjič sopihala gor prav z njim. Verjetnost, da bo zveza s tipom, ki ga spoznaš na Šmarni gori uspela je veliko večja kot s tipom, ki si ga našla v nočnem lokalu. In še namig za moške, kje bodo našli lepe, samske punce. Še v hrib ne bo potrebno hoditi, ker je vseeno, samske ali zasedene, vse smo v City parku. Le pazite!, če si ogleduje Guccijeve ure vas bo drago stala, če je prišla iz Bershke ima manj, kot 25 let in če je prišla iz Okaidijaje je verjetno že mamica ali pa kupuje za nečaka....
Ne sedite na avtobusni postaji in ne čakajte na naslednji avtobus, vzemite usodo v svoje roke in pojdite na avtoštop.
 
posted by Katja at 09:06 | Permalink | 1 comments
petek, 11. januar 2008
Blog
Se trudim, urejam, večam, manjšam... uglavnm skor že obvladam branje html oblike... je pa res da mi ga nikakor ne uspe popraviti, slika v glavi je največji problem... Vseeno vam ga ponovno dajem v branje, vas pa opozarjam, da bo verjetno velikokrat spremenil obliko.
 
posted by Katja at 09:02 | Permalink | 0 comments
ponedeljek, 7. januar 2008
3, 4, zdaj... Razprodaje
Končno konec veselega decembra in kar je še lepše, prišle so razprodaje. Komaj čakam, da se odpravim v trgovine, med gruče podivjanih žensk, ko iščemo in izbiramo najlepši kos. Včasih se malo prerivamo, s komolci rukamo pod rebra, cukamo, vlečemo... ne boj, mesarsko klanje. Malo se hecam. Je pa res, da grem po razprodajah, nujno potrebujem čelado za na smučanje. Nimam pojma kakšno moram kupiti ali katero firmo, da bo moja buča zaščitena, vem le to da bo roza. Prilagam še fotografijo iz poletnih razprodaj, nimam pojma kdaj so me slikali.
 
posted by Katja at 13:02 | Permalink | 0 comments
nedelja, 6. januar 2008
Prvi vtis
Med angelom in hudičem, med lepotico in zverjo. Kje sem, kam spadam, kdo sem? Stara sem 23 let, ne vem mogoč sem mlada mogoče stara, naj čevlje sodi le kopitar. Nekateri mi pravijo, da sem še neizkušena, drugi da imam staro dušo. Kaj pa jaz mislim o sebi je tisto edino, ki šteje. Vsi poznamo prvi vtis, ki ga oseba, ki jo na novo spoznamo naredi na nas in vsi ga sodimo po svoje. Meni je prvi vtis, ko mi oseba da roko. Roko razčlenim na tisoč in en način, al je negovana, ali ima razpokano kožo, črne nohte, kako jo obrne ko mi jo poda in najbolj pomembno kako močno mi jo stisne. Ne prenesem če mi človek poda mlahavo roko… halo ali v tebi ni nič samozavesti in življenja? In tako sodimo vsi, po prvem vtisu. Vedno se trudim, da ne bi bila taka, ker vem da ni pošteno. Meni se to vedno dogaja, da me sodijo in skoraj nikoli ne zadenejo. Verjetno na prvi vtis delujem upornica s pretirano samozavestjo, zaljubljena vase, malce neumna in avšasta. Ja to velikokrat slišim, da izgledam avšasto. Ko pa me ljudje spoznajo me imajo radi, cenijo moje mnenje in se začnejo zavedati, da imam v glavi pošlihtano, le vtisa ne dajem takega. Zakaj, ker sem taka zaprta školjka, ki se odpre redko. Prvega vtisa ne smete zanemariti, samo ne sodite po njem. Imejte ga v mislih, ne pozabite energije, ki ste jo občutili ob stisku roke (velikokrat je resnična), a vseeno pustite osebi da se vam približa in nato sodite. Pravico o sodbi pa imate le tisti, ki poznate sebe in leto 2007 je meni prineslo prav to. Spoznala sem sebe , naredila velik korak naprej. Zelo sem se spremenila in ko sem razčistila vse to pri sebi, se je poznalo tudi navzven. Kot bi šla v starinarnico in zamenjala dele. Da, SREČNA sem!
Upam staviti, za pijačo, da so se bralci mojega bloga (od karm do lepotcev od džusev do zgag…) našli tem postu.

 
posted by Katja at 16:44 | Permalink | 0 comments
sreda, 2. januar 2008
Ognjemeti

Vem, da s tem ne bom rešila ničesar, ampak bom svoje mnenje vseeno izlila na tipkovnico. Kot se že iz naslova razbere gre za ognjemete. Saj veste kup smodnika, ki ga ne vem kako obravajo in pripravijo do tega, da se na nebu razprši v prekrasne barvne rože in iskre. Saj priznam res so lepi, sploh tisti, ki sem jih gledala pri poročilih iz Londona, Ria in drugi večjih prestolnic. Ampak zakaj ali so res potrebni? Rada bi videla osebo, ki se letos še spomni lanskega ognjemeta, ali pa tistega, ko so okronali miss tangic (moški so jo itak gledali v rit in prsi, punce pa smo iskale celulit) ali tistega ob dnevu samostojnosti ali tistega ob noči X mesta (ki ga ima vsaka vas). Ah pa saj ne rabim pretiravati, verjetno je veliko celo tistih, ki so pozabili letošnjega ali pa ga zaradi megle niso videli. Vedno, ko gledam ognjemete imam v mislih koliko denarja je to in si za hec štejem, 1000€, 2000€, 3000€ in te številke so nenormalno velike. Kaj vse bi s tem denarjem lahko kupili? Gospodje župani mogoče bo prestop v novo leto res malo manj bleščeč, če bo brez ognjemeta ampak pediatrijo gradimo že 10 let in vsak evro bi bil dobrodošel. Mislim, da bi se ljudje strinjali, če bi šel ta denar za malčke, saj je novoletna noč le ena noč, čisto isto dolga kot druge spremeni se pa le številka na koledarju. S to številko se vsi staramo in tega se grozno veselimo. Kdo bi nas razumel?
 
posted by Katja at 21:20 | Permalink | 1 comments
torek, 1. januar 2008
Srečno 2008!

Želim vam veliko nasmejanih dni, zdravja, poslovnih uspehov in uresničitev najbolj skritih želja.

 
posted by Katja at 15:39 | Permalink | 1 comments