
Z leti postajamo resnejši, bolj modri in previdnejši. Otroška naivnost, razigranost in pogum se počasi izgubljajo.
Spomnim se, kako smo s prijateljicami, vsako poletje, ki smo ga preživljale pri babici na Kolpi počele neumnosti. Velikokrat se spomnim, kako smo rolale ven iz naše vasi, čez Mirtoviški most na Hrvaško, ja prav tam smo rolale, kjer zdaj stojijo tiste zapornice, ki ločujejo Evropo od ostalih. Nato smo šle po hrvaški strani do visečega mostu, za katerega nikoli nisem vedela če nas bo zdržal in nato nazaj na slovensko stran. Potem nas je čakal vzpon in ker je bil klanec prevelik smo se sezule in na vrhu nazaj obule. In potem je prišlo tisto največje veselje spust iz Svete Ane. Po ovinkih smo švigale, veter nam je pihal skozi lase in bile smo svobodne. Ko letiš po tistem hribu pozabiš na vse, adrenalin ti dela 100 na uro in nikoli ne veš če prideš do dol. Ko si otrok se to tudi ne sprašuješ in ko se sedaj peljem tam, seveda z avtom, se sprašujem kaj mi je bilo.
Zakaj sem tam drvela? Ali sem sploh pomislila da lahko pripelje avto nasproti in me zbije? Ne seveda nisem. Bila sem mlada, pogumna in bilo je zabavno. Danes pa, ahhh, saj nisem še stara le ne upam si. Poleti sem bila v adrenalinskem parku in vse kar sem nardila je da sem splezala na tiste stebre in počakala, da gremo dol. Bilo me je strah, tako kot me je bilo strah stopiti do ograje na Eifflovem stolpu. In tako z leti v nas prihaja več strahu in več razočaranj. Razočarani smo, ko nam kaj ne uspe in s težka se poberemo. Tako sem razočarana danes. Iz revije za katero mislim, da sem pripravila super članke, mi niso niti odgovorili in bolj kot moj neuspeh me moti ravno to. Da mi tudi odgovorili niso. Joj, kako me to moti, da so tako neprofesionalni. Ampak, kot sem napisala v spodnjem postu imam odprtih več vrat, tako da so se zaprla le ena.