Polni barvnih lučk, belih konjičko, okrašenih z zlatimi kronami. Lesketajo se, žarijo in vsak otrok želi sesti nanj. Vsaka punčka bi rada sedela na konju in mahala staršem, ki stojijo ob vrtiljaku in s ponosom slikajo svojega otroka. Punčka v roza krilcu pa maha vsakič, ko ju zagleda.
Prav tako se vrtimo v življenju, vsak dan je podoben vrtiljak in včasih, ko smo nesrečni ne upamo skočiti. Bojimo se padca ob pristanku in zato se kar vrtimo. Upamo in upamo, da bo jutri bolje, pa ni. Ne more biti ker si na vrtiljaku in krožiš vedno po istih tirih. Zato te mora včasih kdo poriniti, da padeš dol. Nepričakovan in trd je pristanek, vendar se pobereš, pobrišeš kolena, na katerih je zemlja in trava od padca in greš naprej.
Zadihaš, še enkrat se obrneš, pogledaš vrtiljak in vidiš, da ni nič posebnega, le kup pisanih lučk in mahajočih deklic.