Usedem se v mojo prelepo Corsico, seveda na vozniški sedež, saj meni najbolj zaupa. Tudi sedež poleg mene je zaseden, na njem sedi moj sopotnik, saj se bova skupaj peljala od Maribora do Pirana. Končo je napočil čas, da se odpravim na pot, na morje, na počitnice. Trenutek, ki sem se ga neskončno veselila je omadeževal prepir, ki se lahko vleče in vleče. Ne kregam se veliko, raje se umaknem in sem tiho. Lahko bi rekli da mulo kuham, mogoče, v resnici pa le čakam da bo oseba spregovorila in da se bom lahko ponovno pogovarjala in govorila. Ker sva na pot krenila skregana, sem v mislih premlevala, kako bi skrajšala svojo pot, da ne bi umrla od dolgočasja. In utrnila se mi je ideja, ki se je v tistem trenutku zdela briljantna, štela bom mačja očesa, ki so postavljena na robu cestišča.

1, 2, 3, sopotnik še vedno tiho,

12, 13, 14, da bi malo prerezala to napeto vzdušje globoko vdihnem tako, kot da me nekaj grozno tišči v pljučih, še vedno nič,

35, 36, 37, oh kaj vse se mi sprehaja po mislih, le o čem on razmišlja, je tudi njemu težko se takole v tišini peljati ali si res ne želi pogovorjati z menoj,

160, 161, 162, ali se samo jaz sekiram, da ne govoriva, joj zdaj sem se spomnila, da mu moram nekaj povedati, joj pa to bi fulll hotu vedet, kaj naj nardi, ah se bom raje ugriznila v jezik,

523, 524, 525, aha, že vem kaj bom, ustavila bom na bencinski in si kupila en red bull in ga vprašala če bo tudi on kaj in potem upala da bo končno prišlo do dialoga, (kok sem prebrisama)

678, 679, 680. jupiii, končno Petrol...

Khm, khm, s kotičkom očesa pogledam proti njemu, a on še vedno nič. ''Veš, sm ful utrujena, si grem kupit en RB, a tudi tebi kaj prinesem.'' Še dobro ne dokončam stavka, ko mi v skregalno-uradnem-vljudnem jeziku odgovori ''Hvala.'' Ja res je tako, ko smo skregani in se trmimo govorimo drug jezik SUV. Jezik je hiter, jedrnat in vljuden. Ponavadi so to razni: NE, HVALA, PROSIM, DOBER DAN, LAHKO NOČ in malo manj pogost DA... In tudi če si v tistem trenutku lačen kot volk si raje poješ roko, kot da bi ti oseba nekaj prinesla. Malce sem še vztrajala, če res ni žejen, ali če bi kakšno revijo, a na koncu sem izobesila belo zastavo, moj poskus je šel žal po gobe, zato sem naprej štela mačja očesa.

1233, 1234, 1235 pogledam kje sva, saj se mi pot vleče že od... aja od začetka, joj šele Trojane, ah obupala sem, pot bo še dolga in jaz s svojimi mislimi.

86465646, 454168768, 3431355468, Nekje na poti sem izgubila pri kateri številki sem ostala. Prihod v Piran je bil prava odrešitev, pravi balzam. Ura je bila že dovolj, da si lahko umijem zobe in se pogreznem v sladki spanec. Jutri bo nov dan in upam, da bo noč prinesla besede.

Kako čudna bitja smo ljudje, trmimo se in sami sebi delamo škodo, namesto, da bi vsak dan uživali, kot da je naš zadnji in si delili srečo, veselje, ljubezen. Mi pa si vse skupaj grenimo. Mogoče bi bilo preveč absurdno, če bi bili vsi vedno srečni.

Ne vem koliko kilometrov je od točke A do točke B, vem le da se lahko ti kilometri prekleto vlečejo. Nisem še doživela te vožnje in upam, da je nikoli ne bom.