Od sladkarij imam najraje sladoled. Privoščim si ga pozimi, poleti, ko sem depresivna, ko mi pade sladkor, ko hujšam... Sladoled je moja vijolična krava, moja čokolada. Najraje imam mekov smartis flari ali na kepice.

Ko pridem do ogromnih hladilnikov v katerih imajo sladoled, preko katerih komaj vidim prodajalko, saj me malo daje moja višina, pa se začne resničen problem. Po novem ne dobiš več na kepice, ampak ti ga po oceni odredi z špojhtlo. Vedno si naročim sladki kornet z eno sadno kepico in eno čokolano. Dialog poteka nekako takole:

Dober dan.

Dober dan, kaj boste?

Sladki kornet, dve kepici, borovnico in čokolado, prosim.

In potem jo vidiš, kako divje galopira proti rjavemu sladoledu, pok ena kepica in potem v divjem teku, ki bi ga lahko primerjala s pravim stampedom proti rdeči kepici, pok druga kepica.

Žila na vratu mi začne iztopati, pa kaj ti je ženska rekla sem borovnico in čokolado, in ne čokolado in borovnico. Ali tvoji možgani, ki bi jih očitno lahko primerjala z možgan zlate ribice tega ne prenesejo. Kot bi orangutanu naročala dve kepici sladoleda, dve prokleti kepici, še ena opica bi verjetno dojela. Pa saj ni težko, z namenom izgovorim najpre B-O-R-O-V-N-I-C-A in nato Č-O-K-O-L-A-D-A. Joj, kako me to jezi najraje bi pihala, kot pobesnela mačka in potem bi jo prijela za ramena in tresla in tresla dokler ne bi dojela kaj sem rekla. Ja zelo me jezi kako mi naloži sladoled, ker z namenom izgovorim najprej sadne in potem čokoladne, a se vseeno ne dam, v vsakem prmeru mi sladoled, ko ga poližem, polepša dan.