Vsi moji čuti so že prebujeni, saj mi kri poganja adrenalin, ki se je zbudil že pred šesto uro in me zbadal, da vstanem. Tako je če greš prvi dan v novo službo. Seveda sem se mu predala, skočila pod tuš, oblekla najnovejše obleke in nataknila pete... za samozavest.
Ura je sedem zjutraj, jaz pa že vsa poskočna hodim proti službi. Ozrem se okoli sebe in vidim ljudi, večinoma imajo v očeh še zaspančke, nekateri si z roko prekrivajo usta, da ne bi videla, kako zehajo in drugi sklonjenih glav hodijo. Vsi imamo isti cilj, vsi gremo v službo, a vsak ima v sebi svojo zgodbo in v službi svojega šef. Presenečena sem nad svojimi čutili, kako pozorno že ob tej rani uri opazujejo okolico in v tistem trenutku me zmoti še nekaj. V nos se mi prikrade omamna aroma, ki je le ena in edina, vonj jutranje kave. Pogledam na levo in zagledam kavarnico v kateri imajo kavo za seboj. Pospešim korak proti lokalčku in naročim belo kavo z dodatkom peno. V denarnici zbiram svetlikajoče se kovančke, ki žvenketajo ob srečanjih en z drugim. Dva evra položim na pult in že letim proti izhodnim vratom. Natakarica zavpije za menoj, da sem pozabila drobiž jaz pa ji odgovorim:'' Saj veste kako pravijo, za frizuro, pa lep dan,'' ji pomežiknem in že me več ni.Končno pridem pred vrata stavbe, ki se mi zdi tako mogočna. Pred mano stoji v vsej svoji lepoti in takrat prvič začutim strah red neznanim. Oblije me kurja polt, pogoltnem cmok, ki se je prikradel v moje grlo in napol pogumno vstopim. Vse okoli je tako neznano in prekrito s tisočerimi vprašanji. Vprašanja so tudi v meni, saj je vse zame neznanka in ne vem koliko bo še teh dni ko bom z veseljem stopila skozi vrata.

In kot sem dejala, bilo je več vrata in sedaj so se mi odprla.