Na mizi začne brneti gsm, 1 2 3 4 Let me hear you scream if you want some more Like ahh Push it, Push it Watch me work it I'm perfect..., napnem vse možne mišice, pograbim gsm, pogledam kdo me kliče in v trenutku se spomnim, da sem dogovorjena za kavico. Pritisnem stranski gumbek, mobitel obmolkne, a ekran vzrajno utripa. Ne da se mi na kavo, ne da se mi eno uro razpravljati o tipih in vseh težavah, ki trenutno pestijo Svet. Danes bi ležala. V trenutku začnem razmišljati, kateri izgovor bom uporabila, kako se bom zlagala ali bom na koncu povedala resnico, da se mi pač ni dalo.

In tako se zgodi. Pride dan, ko se ti z neko osebo enostavno ne da iti na kavo. Seveda jo imaš rad, bolj kot včeraj in manj kot jutri, ampak v tistem trenutku si sam sebi najboljša družba. Tako je s temi našimi kavami, vedno je čas za kavico, za druženje, samo vzeti si ga je potrebno. In če se ti na kavo ne da je tudi brisanje prahu dober izgovor.

Verjamem, da med vami bralci ni nikogar, ki ni vsaj enkrat utišal mobitela in se potuhnil, naslednji dan pa ves sladek poklical in se opravičeval, tako da bi oseba na drugi strani potrebovala dozo inzulina. Vsi smo taki, le priznati ne upamo. No pa sem izdala še eno mojo skrivnost, kje je bil povod pa ne povem.