Gladina reke, čisto mirna. Vsake toliko se v njej pojavi obris kroga, ki ga je naredil mali vodni drsalec. Ko se zazreš v zeleno-modro barvo si oči spočijejo. Sprehodiš se po toku navzdol in prideš do malih brzic, ki dajo vodi tisti prečudovit žuboreči zven. Popolna pomiritev. Ali pa morje, kjer na koncu zemlje, voda poljubi nebo in oblake in se nato izteče neznano kam. Prav na tisti točki tone tudi sonce, ki z oranžno barvo prebarva oblake in odsev gladine morja. Popolna romantika.
In prav ta voda, ta pomirjajoča naravna danost nam včasih pokaže ostre zobe, ki so tako zelo ostri, da ji ugriza ne moremo vrniti. Lani jeseni nam je razdejala Železnike, bolnišnico Franje in ostale vasice. Včeraj pa nam je ponovno pokazala zobe. Pokazala nam je kako smo ljudje brezbrižni, kako jo podcenjujemo. Vzela nam je 13 Slovencev v mnogih srcih pa pustila veliko nanešenega proda in po licih pognala solze, kot bi po gorovju tekli hudourniki. Mogoče se nam je maščevala, ker jo izkoriščamo za elektrarne in dostikrat onasnežujemo? Mogoče je kaznovala brezbrižnost? Mogoče pa je bila le usoda, ujeta v delček ironije, ki so jo poimenovali zadnji spust. Tragedija se mi zdi tako žalostna, da je tudi po mojih licih že pritekla marsikatera solza. Najbolj me je ganila zgodba gospe, ki je v včeraj izgubila še tretjega sina. Kako kruto se usoda poigrava z njo. Vsem izrekam iskrene sožalje in... ahh, brez besed sem.

Pa še nekaj, ste opazili kako veliko je potrebno za naslovnice raznih tujih časopisov in portalov - 13 življenje, 6 mesečno predsedovanje pa komaj omenijo. Res krivično, da je črna kronika tako dobro prodajana.

IN SAVA ŠUMI...