Polni barvnih lučk, belih konjičko, okrašenih z zlatimi kronami. Lesketajo se, žarijo in vsak otrok želi sesti nanj. Vsaka punčka bi rada sedela na konju in mahala staršem, ki stojijo ob vrtiljaku in s ponosom slikajo svojega otroka. Punčka v roza krilcu pa maha vsakič, ko ju zagleda.
Prav tako se vrtimo v življenju, vsak dan je podoben vrtiljak in včasih, ko smo nesrečni ne upamo skočiti. Bojimo se padca ob pristanku in zato se kar vrtimo. Upamo in upamo, da bo jutri bolje, pa ni. Ne more biti ker si na vrtiljaku in krožiš vedno po istih tirih. Zato te mora včasih kdo poriniti, da padeš dol. Nepričakovan in trd je pristanek, vendar se pobereš, pobrišeš kolena, na katerih je zemlja in trava od padca in greš naprej.
Zadihaš, še enkrat se obrneš, pogledaš vrtiljak in vidiš, da ni nič posebnega, le kup pisanih lučk in mahajočih deklic.

Psihologija človeka je nekaj nadnaravnega. Človek si lahko zlomi roko, jo operirajo in čez nekaj časa je roka kot nova, pripravljena na nove podvige. Človeška psiha pa je tako nepredvidljiva, da lahko človek zre vate in v njegovih očeh ne vidiš bolezni in bolečine. Ne vidiš, da trpi in ne veš, da ima zlomljeno psiho. Ne vidiš kako se izgublja v lažeh, pod krinko nekega internetnega imena, ki mu je dalo drugo indentiteto. Ne veš, da živi dve življenji tisto pravo in tisto internetno kjer je popolna oseba. Prilagodil si je svet, za krinko psevdonima pa izražal svoja mnenja, kritiziral vse in počasi izdajal prijatelje. Izgubljal se je v drugem spolu, pod drugim imenom in ne vem ali sploh še ve kako mu je ime. Ne vem kako daleč je šla zgodba in če še loči realno od interneta ali se je izgubil v lastnih blodnjah. Vem le to, da me je strah, ker če je bil zmožen takih pisarij je zmožen tudi česa drugega. Le česa je zmožen sedaj, ko se mu je porušil njegov popoln sajbr svet, ki si ga je gradil leta in leta.

Zakaj sem to pisala? Zato, ker me je včeraj stari kolega zelo razočaral. Ne ni me presenetil, skoraj bi lahko pričakovala kakšno tako moteno dejanje od njega, a vseeno me je razočaral. Še bolj kot mene pa je razočaral mojega bratranca, ki ga je imel vrsto let za prijatelja, a le navideznega, saj je del njega bila prava sajbr pošast. Ne vem ali naj bom jezna ali naj se mi smili ali naj mu najdem pomoč???

Še enkrat več sem ugotovila, kako nevaren je internet, kako zastruplja razum in kako so razni forumi in komentarji predvsem za tiste izgubljene duše, ki skrivajo lasten jaz za psevdonimi in tam postanejo druge osebe, močne in nadnaravne. Premalo se zavedamo kakšne pasti skriva internet in kako te neopazno vsrkava vase. To je bolezen!