torek, 28. oktober 2008
Kri

V Sloveniji vsake 5 minut ena oseba potrebuje kri... in lahko si to ti.
Prav zaradi tega velikokrat darujem kri, ker vem, da sem bila, ko sem imela prometno nesrečo tik pred tem, da mi jo dajo. In kaj bi se zgodilo, če bi jo potrebovala pa je ne bi imeli... To lahko razmisli vsak pri sebi. In prav zaradi tega je moja družbena odgovornost, da darujem kri in zaradi velikega pomanjkanja krvi jo grem jutri darovati. Če imate pogum, ste zdravi, vas pozivam, da se mi pridružite, saj nikoli ne veste kdaj jo boste potrebovali vi.
Da vam še povem, da to ni en bav-bav. Sestre so zelo prijazne, malo stran pogledam, ko mi zapiči potem pa malo mečkam uno žogico, počvekam in sem že konec. Nato grem v jedilnico si privoščim kavico, jogurt ali sendvič in grem domov. Čez dan sem malo bolj žejna, ampak ni nič posebnega.
 
posted by Katja at 19:43 | Permalink | 0 comments
sobota, 18. oktober 2008
Misija Voziček

Sem strastna nakupovalka, ne le oblek obožujem tudi nakupovanje hrane. Z vozičkom se lahko sprehajam med policami več ur in izbiram hrano. Ampak problem nastane v Sparu, ko ugotoviš, da je do vozička zelo težko priti. Prvi problem je da je vozičkov premalo in če se že v garažni hiši ko parkiraš ne spomniš, da bi bilo pametno uzeti voziček in se z njim sprehajati po sportini, h&m, humanicu in ostalih trgovinah in ne zato ker boš kupil tako veliko oblek ampak zato ker veš da ga pred vhodom v Spar ne boš dobil. In ko želiš vstopiti v H&M z vozičkom zagledaš velik maspten znak, prepovedano z vozičkom. Seveda bi tisto nalepko najraje spraskala in pojedla in nato vstopila kot da je nisem videla. Seveda da je nisem če sem jo pojedla. No varnostnik ti seveda ne pusti. Zato ostane varjanta A, da otroku, ki se je ravno nehal peljati z napravico, ki je pred H&M plačaš, da ti voziček čuva ali varinta B, da prineseš s seboj ključavnico in voziček prikleneš pred vhodom v Spar. No in potem drugi problem tiste proklete verižice, ki držijo vozičke skupaj. Ker živimo v dobi kartic nimam nikoli seboj nič cekinov, ker je moj domač prašiček vedno tako lačen da dam kovančke vanj. Zato prijazno prodajalko prosim, če mi lahko odklene en voziček, ona pa mi odgovori samo še pet jih je, ne morem počakajte 10 minut, da pridejo novi. Pa haloooo, kaj ti je a resnično misliš da si želim imeti tak voziček doma in ga bom ukradla. Seveda se obrnem zapustim objekt in grem k najboljšemu sosedu kjer so vsaj vozički zastonj.
 
posted by Katja at 19:34 | Permalink | 0 comments
nedelja, 12. oktober 2008
Robotek
Tisti, ki me poznajo vedo, da moj ustni mlinček melje in melje. Ne vem od kod imam to neverjetno sposobnost govorjenja, ki se marsikdaj spremeni v klasični monolog. Zadnjič recimo, ko sem bila na razgovoru sem se po deset minutnem govorjenju zaslišala, da samo jaz govorim. Izpraševalki sploh nisem pustila do besede in ko sem to ugotovila sem se zamislila in za trenutek utihnila. Imam sposobnost glasnega, seveda tudi preglasnega in včasih tudi tihega govorjenja. Zase, bi rekla, da nisem bedna govornica, da znam razlagati na zanimiv način, da grem z glasom gor, včasih dol in da dodajam pripovedovanju primerne poudarke. No kakorkoli očitno se motim, kajti v svoji novi službi sem ugotovila, da sem daleč od zanimivega govorca. Imam govorne vaje, ne sprašujte se prehitro zakaj človek, ki tako veliko govori kot jaz potrebuje govorne vaje, zato, da se nauči pravilno i-z-g-o-v-a-r-j-a-t-i. In tu se začne problem, no ja problemi:
1. je povezan s tem, da nimam čisto nič posluha, zvenim približno tako kot Sanja Grohar brez prehlada, torej obupno. Zato vedno poskrbim, da naglasim vse, ki, ker, ko, da, če, namesto vsebinskih poudarkov.
2. nekaj preglavic mi dela gorenjski naglas, za katerega do zdaj nisem vedela da obstaja pri meni.
3. tako rada pojem kakšen zadnji samoglasnik in tako težko izgovarjam besede, ki imajo v kakšni krasni povezavi z, d, r, ali besede: pomirjajoči odtenki, poročilo o cenovni stabilnosti, predsednik...
4. moja melodika pa je dobra samo za v cerkev namesto župnika. Vedno isto ttttttttTttttttttTttttttttT, res groza.
5. moje besede so zelo odrezave in ko to povežeš v en tekst, dobiš ven neko čudno robotsko okorno branje. Kot bi bral otrok v prvem razredu. Na žalost tega ne morem premagati, Nada (moja učiteljica) pravi, da bo šlo. Jaz pa sem že obupala.
Drugače lahko robotko Katjo poslušate v novi rubriki MOJE DELO = MOJE VESELJE. In še bolj vesela bom kakšnega vašega komentarja.
 
posted by Katja at 19:41 | Permalink | 0 comments