Bilo je junija, na mojem kratkem oddihu v mestu umetnosti, različnosti, šopinga v Barceloni. Po celodnevnem pohajkovanju po Barci in po ogledu vseh Gaudijevih znamenitosti se nama je prilegla ena dobra kava. In sem šla na svojo prvo najslavnejso amerisko kavo. Narocim veliko kavo s penico in vse oh in sploh, dodam malo vanilije in cimeta. Bila je dobra verjetno ni vredna 4 evre ampak nisi vsak dan v Barceloni. No in da bo vse v najlepšem redu sem šla izprazniti moj mali mehurček. Zaklenem se v wc, vmesnega dela ne bi opisovala ker vejetno vas ne zanima kako žubori:) No in ko se želim odpraviti iz te prekrasne sobane, odklenem in ugotovim da ni kljuke. Super, zaprta na wcju sredi Barcelone.
Ker nisem nek paničen človek, sem najprej v luknjo potisnila prst in se poskušala spremeniti v kljuko, nato pa sem se usedla na wc in cakala, da bo moja sopotnica ugotovila, da me ze res dolgo ni in me je mogoce kaj odplaknilo. Na žalost je lepo v miru srkala svojo kavo, si ogledovala mimoidoče in minute so minevale. Nato je prisla v wc moja odrešiteljica, punca v roza in sem se začela dreti, da sem zaklenjena naj nekoga poklice. Punca je sla po fante, ki so nato na silo poskusali odreti vrata. Ker očitno to ni tako lahko kot v filmih se je prikazal en brihto, ki je uporabil fizikalne zakone in v kvadratek, kamor pri navadnih vratih pašejo kljuke potisnil škarje, obrnil in vrata so se odprla. Ko sem prisla za mizo je moja vandrovka se vedno srkala kavo in tudi z učesom ni trenila. Ampka ko sem ji povedala kaj se je dogajalo teh 15 minut se je seveda nasmejala in rekla: pa se mi je zdelo da te že kar dolgo ni. Tudi doma so bili vsi navdušeni nad mojim podvigom, jaz pa ne bom nikoli pozabila svoje prve.
