Da malo ošvrknem trenutno politično dogajanje v Sloveniji, povedano z drugimi besedami afero čista lopata. Osebno menim, da bi aferi lahko dali ime tudi nabiranje glaov za jesenske volitve ali kaj podobnega. Ne mislite, da se mi kaznovanje oseb, ki kakorkoli kršijo zakone ne zdi pravilno. Ravno nasprotno, vse bi bilo treba kaznovati, če mene kaznujejo ker vozim 20 km/h več, kot je predpisano, je pravilno, da se kaznuje tudi hujše kršitve zakona. O tem ali so krivi ali ne, ne bom razpravljala, rečem lahko le to, da se je ljudstvo že razdelilo na dva tabora. Tisti, ki se jim zdi da bi jih morali še bolj kaznovati, ker so tako obogateli in seveda je za njih edina sporna stvar njihovo bogastvo. In tisti drugi, ki menijo, da so si zaslužili bogastvo, saj so zgradili veliko večino slovenske infrastukture. Verjetno se bo zadeva, ki se je napihnila, kot balon tudi razpočila tako. Novinarji bodo počasi vse začeli umikati, tako kot je Vodušek na koncu oddaje pozabil komentirati svojo anketo, za katero je, potem ko mu je Zdolšek razložil, da ne bi smelo iti za vojno med gradbinci in JJ, ampak za normalen postopek, ugotovil da je popolnoma neprimerna.

Ležim na kavču in gledam 101 ponovitev neke nadaljevanke. Gledam proti tvju, pred menoj se premikajo slike, kaj se dogaja o čem je nadaljevanka? Nimam pojma, trenutno mi paše ležati in piti vodo v kateri je iztisnjena polovica limone. Trenutno si lahko privoščim trenutek lenobe in v tem uživam.

Vsakodnevno tisočkratno umivanje rok, izogibanje prehlajenim ljudem in topla oblačila... Vse to, a ni prav nič pomagalo, tudi mene je ujela viroza. Prepričana sem bila, da jo bom s pozitivnimi misli in čisto karmo in ostalimi zadevami pregnala, zato sem uživala dneve, kot vse druge. Pljuča so hropla, bronhiji trpeli, jaz pa sem se vesela spuščala po strminah Vogla, kjer sem bila prvič in moram priznati, da je zelo lepo, le proge so malo prekratke. Prvič sem nosila tudi svojo lepo roza čelado, ki se seveda ujema z roza črto pod roko na jakni (kot da kdo opazi), saj drugače ne bi ščitila moje glave. Med smučanjem sem pojedla nekaj škatlic Wintrfresh bonbončkov, ki so malo oblažili trpljenje mojega grla in tako nisem potrebovala kosila, saj je bila količina zaužitih kalorij dovolj velika. Seveda me je pokopalo in v ponedeljek nisem šla v službo. Da je vse skupaj še bolj čudno, sem šla v torek ponovno smučati, ker sem bila organizatorka Smučkanja 08 na Krvavcu. Bilo je fenomenalno, vreme odlično in družba enkratna. Zvečer pa je prišla, teta vročina, ki sem jo izzivala tri dni. Tresla sem se kot šiba na vodi in vse kar sem v sredo naredila je bila kurja juhica. In tako sem s pozitivnimi mislimi nadaljevala in verjela, da je kurja juha edino pravo zdravilo. Seveda je sredin počitek koristil in sem se pozdravila, le moj glas je še nekoliko ne prepoznaven in malo mutira. Tako da, če vas na Čopovi z brundajočim glasom pozdravi kakšna deklica, sem to verjetno jaz.

V ozadju Bohinjsko jezero

Naj se vam sline cedijo:)

Zlate lisičke:)

Ne, ne gre za kakšne happy bubbeis, ki poskakujejo med tekom po peščeni plaži v stilu Pamele. Govorim o imenu mojega bloga. Čisto preprosto je gre za en navaden mehurček, lahko je milni. Približno leto je od tega, ko sem imela rahlo osebnostno krizo in takrat sem sama pri sebi našla rešitev. Preselila sem se v mehurček sreče, v moj happy bubble. Okoli mene je kot en ščit, ki me varuje pred negativnimi vibracijami, ki mi lepša življenje in me spomni, da ne smem na stara pota, saj je tu notri vse lepše. In sedaj, že leto živim v tem mehurčku, dajem sebe na prvo mesto in sem srečna.
Danes je večer pred državnim praznikom, največjim kulturnim praznikom v Sloveniji. In danes, ko so odkrili kip Primoža Trubarja, ki bi mu lahko rekli oče slovenščine sem se vprašala. Katja, zakaj si se preselila v happy bubble in zakaj se nisi preselila v mehurček sreče? Ne maram uporabljati angleških besed, ampak včasih se jim je težko izogniti, ker se mi zdi, da le z angleško besedo zadanem tisto pravo bistvo. Verjetno se mi zdi bolj navihano, nagajivo, zdi se mi, da v slovenščini zveni vse bolj resno. Ste že kdaj pomislili kako je ljubljeni osebi, očetu, mami, sestri ali prijateljici, težje reči rada te imam ali fantu ljubim te, kot pa love you? Ste pomislili kako težko je reči pogrešam te, miss u pa lahko natipkate v vsak sms. Mislim, da nas velika večina slovenščino jemlje za resen jezik in se nam zdi, da z njo teže izražamo čustva. Verjetno gre pa le za to, da če rečeš v slovenščini ima večjo veljavo. Vsaj pri meni je tako.

Ps:Tudi pri psovkah:)

Lepo praznujte jutri in pojdite na ogled kakšne kulturne prireditve. Lahko samo na Prešernov trg pogledati spomenik Prešerna. In če se obrnete nazaj, proti Wolfovi ulici, boste videli, da vanj zre neka lepotička:)

Sicer sem rekla, da tega sedajle ne bom pisala na blog, pa me preveč mika. Nekam je pač potrebno izliti negativno energijo in sarkazem. Po Celovški sem se vozila v mojem avtomobilčku. Premikali smo se počasi, saj je bila kolona. Avto pred mano je zabremzal, zabremzala sem tudi jaz, tisti za mano, pa malo manj in posledica tega je, da je pristal v riti mojega avtomobila. No super, pa sem v riti... Zadeva niti ne bi bila tako sporna, če bi se mi gospodič opravičil in me mogoče po kakšnem naključju celo vprašal ali sem v redu. In kaj je naredil? Razpizdil se je tako, da nisem mogla verjeti, da se to resnično dogaja. Vpil je name, kot na žival, da je poklicni voznik, da če hoče lahko zdajle kupi moj avto in na koncu, naj se poberem. Bila sem tako šokirana, da mi ni popolnoma jasno, kako sem policaju na 113 sploh uspela kaj povedati, kako sem mu razložila kje sem, je pa druga umetnost. Jp žalostno, totalno sem zablokirala, bila sem kot kip svobode skoraj nema in negibna. Model se mi je zaletel v rit in se obnašal, kot da sem jaz naredila kaj njemu. Potem sem klicala atija (itak), kaj naj sama tam proti dvema primitivcema, ki sta vpila, da se ni zaletel vame in da ima on pričo. Policaji so prišli, vodili kolikor se da dobro postopek, mu napisali kazen za 125€ zaradi nepravilne varnostne razdalje (nekaj takega), mi rekli, da naj sedaj midva napiševa evropsko poročilo in se odpeljali. Potem začnem izpolnjevati evropsko poročilo, tip seveda spet postane zadirčen in pameten ,mi reče da brez veze da to izpolnjujeva, ker ne bo priznal in mi pove, da prometne nima. Napiše na obrazec nisem kriv, podpiše in se odpelje.

In jaz? Stojim sredi Celovške ceste in Svet se vrti naprej. Še zdaj ne morem verjeti, nimam nikakoršnjega njegovega podatka, ne vem ali mi bo kril škodo ali ne, nimam pojma kaj sta naredila policaja, vem le to da mu nista dala kazni, ker ni imel prometne (fajn a ne) in da sem na koncu izpadla, kot da bi nekaj naredila jaz. Zgrožena sem nad postopkom, dejanji in ljudmi. Ni čudno, da je toliko umorov in ostalih težjih kaznivih dejan, saj ljudje niso več normalni in si na koncu krivec sam.

Seveda, voznik ni bil maškara, ampak če bi ga vprašala, kaj je za ena šema bi mi z lahkoto odgovoril: ''Kreten, pa ne samo danes, vseh 366 dni.''

Mali princ, knjiga, ki smo jo prebrali vsi. Zgodba z globjim pomenom, ki si jo vsak razlaga po svoje. Name je največji vtis naredil razkorak med otrokom in odraslim. Enostavno ne razumemo otrok, ne razumemo, kaj se jim podi v mislih, ne razumemo, da otrok nariše boo, ki je pojedla slona, saj živimo v realnem svetu in vidimo rjav star klobuk. Ko je otrok želel backa v škatli, mu je Mali princ narisal škatlo in otrok je vedel, da je v njej bacek čeprav ga ni videl. Odrasli pa modrujemo in iščemo backa in enostavno ne razumemo, da je bacek v škatli.

Otrok v meni je še dovolj živ, verjetno bi se tudi jaz vprašala kje je bacek, ampak za pusta sem edina v službi maškara. Mogoče malo smešno, ampak vsi so navdušeni, nad mojo igrivostjo. Vsi mi dajo prav, da saj nekdo obstaja, ki si upa in se malo poheca. Seveda sem punce in fante želela presenetiti tudi s krofi, da vnesem malo pustnega duha. Na radiu Antena so jih delili 1000 in sem se zjutraj pred službo odpeljala, kar do radia in so mi dali cel plato. Hvala Žanu in Sebastjanu, sem prišparala nekaj študentskih evrov:) Danes si upam, danes sem zajčica.

Najdite otroka v sebi in si privoščite malo igrivosti, vsaj kakšen dan v letu.

Nisem homofob in čisto nič nimam proti gejem, celo nasprotno, prav se mi zdi, da bi bile dovoljene poroke istospolnim partnerjem, saj bi bila tako vsa zakonska vprašanja hitreje rešena. Ne spomnim se kako točno se je glasilo referendumsko vprašanje pred nekaj leti, glede zanositve ženske brez partnerja ali z žensko partnerico (nekaj takega), sem bila, za to da se to omogoči. Zakaj? Ker mislim, da imata dva istospolna partnerja lahko rada svojega otrok, prav tako kot hetero par ali celo bolj. In res je, včeraj sem bila presenečena nad svojimi predsodki, ki jih gojim nekje v sebi. Priznam nisem vedela, da obstajajo.

Včeraj smo šli z družbo malo v maškare. Seveda smo se v pustnem duhu našemili, se dobili pri enem kolegu, nekaj popili in se nato odpravili ven. Odšli smo na Party Diva, ki ga je organizirala Salome. Bila je kar OK zabava, ampak kamorkoli si pogledal so bili geji. Presenetilo me je, da je v Sloveniji tako odprto ozračje. Najbolj zanimivi so se mi zdeli trije tipi, ki so bili vsi v ledru in za vratom imeli ovratnico. En je bil domina in je ostala dva imel na verigi. Omg, cmok sem imela v grlu, ko sem jih videla plesati, se tepsti z bičem in se nato divje poljubljati. Takrat sem v sebi odkrila, da se mi to pač ne zdi lepo, enostavno ni estetsko. Dva plešasta tipa se divje poljubljata. Zmeraj sem imela neko predstavo, da so vsi geji lepi, popedenani v nulo in mladi. Včeraj pa sem prvič videl, da temu ni tako. Včasih smo si s puncami govorile: Vsi lepi tipi so zasedeni, ostali pa geji. A sem ugotovila, da temu ni tako in so se porušili vsi klišejiiii.

Geji so čisto normalni ljudje, ki pač ljubijo moške. Mati narava ni izbirala telesa, dala jim je le ljubezen do moškega.

Leto nazaj, sem zadnji dan pred iztekom datumskega roka, kurzor miške premaknila na tipko send in kliknila. Oddala sem svojo prijavnico za BB. Veliko ljudi me ni razumelo, zakaj sem to naredila in tudi sama ne znam razložiti zakaj. Vedela sem le, da v tistem trenutku, v tistem obdobju, to moram narediti. In res, povabljena sem bila na prvo avdicijo, na drugo in na tretjo. Ko sem bila tik pred vrati za vstop v hišo BB, pa na žalost/srečo nisem bila izbrana. Ne morem se odločiti ali je bila žalost, sreča ali olajšanje. Verjetno, bi se mi življenje malo spremenilo, če bi 3 mesece živela pod budnim očesom vseh, mogoče ne bi prenesla kritik, ki bi jih pisali na forumih. Takrat pa se mi je ponudila druga priložnost, kot poskusni zajček, sem se še z 11 kandidati preselila v hišo za 4 dni. Preživeli smo 96 res nepozabnih ur. Med nami se je spletlo prijateljstvo, saj je bil vsak od nas res unikaten in si ga moral imeti rad na svoj način. Super smo se razumeli in ko nam je bilo dolgčas smo se zmislili neko neumnost in se igrali. In že v teh 4 dneh sem ugotovila, da gre v tisti hiši za borbo s samim seboj. Iz dneva v dan se premaguješ in vlagaš pozitivno energijo. Težko je, omejen si na vsakem koraku, BB ti ukazuje kaj smeš in česa ne in 11 na začetku nepoznanih ljudi, prenašaš iz dneva v dan. Pomislite kako težko je, ko bi enega rad poslal v ... pa ga ne smeš, ker veš da bo le še huje in da moraš na tistih nekaj m2 preživeti še veliko dni z njim.

Tako da, mi pred TVji smo le opazovalci. Kaj nas kot magnet vabi pred ekrane, ne vem, verjetno imamo vsi po malem v sebi voajerizma. Mogoče uživamo nad mazohizmom drugih, ali v prepirih drugih. Verjetno se nekako poenotimo s temi igralci. Na koncu vedno pričakujemo dramatičen razplet, ampak kot mi je razlagal en kamerman v malo opitem stanju je baje vse zrežirano. Veliko bi se dalo še razpravljati ali je to prav ali ne, ali oddaje poneumljajo ljudi ali jih le zabavajo. Lahko jih sodite, a ne morete jih obsoditi.

Jaz sem vesela, da sem okusila ščepec tega in vsaj približno vem, kako se počutijo v hiši. In verjemite, ni jim tako lepo, kot nam gledalcem. Z izkušnjo sem si pridobila veliko samozavesti, spoznala 11 super osebkov in začela ceniti svobodo.

Včeraj je bil zadnji dan za oddajo prijav in niti malo me ni mikalo, da bi oddala svojo, to je za mano, sebi sem že dokazala, kar sem mislila. Se pa sprašujem, kako bi bilo, če bi lani jaz preživela 3 mesece v hiši BB.