V vsakem poklicu si lahko dober ali slab, najboljši ali najslabši. Lahko si tudi le povprečen, kar se meni ne zdi slabo. Iz te sivine je možno tudi napredovati, veliko vadiš in delaš in potem v svojem poklicu postaneš najboljši. Vsak poklic nam je nekako položen v zibelko in že kot otrok sanjamo kaj bomo ko bomo veliki. Moje sanje so bile, da bom mažoretka, saj vesta tista mlada punca, ki se v spremstvu pompozne glasbe sprehaja po ulici v kratki kiklci in v roki drži paličico in jo vrti. Med odraščanjem sem imela še druge sanje, a nekje v srcu bi še vedno rada postala kuharica. In v mojo zibelko jo bila položena prav ta strast po kuhanju in pisanju. Očitno je nekaterim (predvsem dekletom) položeno v posteljo BITI SLAVEN. Punce ne vedo, kako bi to dosegle in se lotevajo vsega na vse možne načine, ampak na žalost ni vedno dovolj, da si nekaj želiš in se potem to priučiš v kolikor nisi nadarjen. Včasih moraš to enostavno imeti. Pevka mora imeti posluh in glas. Manekenka mora imeti čez 170 cm in recimo 55 kg. In enostavno tak moraš biti, saj se centimetrov ne moraš priučiti. Jaz recimo zelo rada pojem in imam rada glasbo, vendar je moje petje podobno zavijanju volkov. Prav zaradi tega si pojem, le v avtu, ko sem sama in ne poskušam biti pevka. Pri nas na trgu je velko takšnih, ki ne vejo da nimajo pojma o petju in kar ustvarjajo. Naj vam naštejem le nekaj biserov brez kakoršnekoli nadarjenosti: Murko, zaradi njega bi morali z ustavo prepovedati petje, saj se je Plečnikov stadion od žalosti skoraj porušil, potem imamo Fredija, ki je verjetno zaslovel, le zaradi tega, ker so se ljudje delali norca iz njega in potem imamo Sanjo Grohar, ki poje tako, kot bi jo nekdo ves čas držal za nos. Bom nehala z naštevanji, ker drugače ne bom končala. In kaj je sodu zbilo dno, punce ki želijo biti pod vodstvom Alme manekenke. To je katastrofa! Nisem najlepša, nisem suhica, sem povprečno dekle in ker to vem ne poskušam biti manekenka Tudi anoreksičnih punc ne podpiram, ampak da dekleta, ki niso videla telovadnice že zelo dolgo hodijo po modni pisti je pa preveč. Če ima dekle kakšen kilogram več se mi ne zdi nič narobe, samo da so ti kilogrami z rdečo pentljo, to je pomembno. Pač sem ena tistih deklet, ki jim veliko pomeni tudi estetika in ko v kakšni reviji berem pisma bralk zakaj so na slikah same suhice, si mislim katera krava je to pisala. Ja itak, da zato, ker na njej oblekica lepše stoji kot na meni. Tu moram pohvaliti reklamno kampanjo od Dove kjer so zbrali dekleta, ki imajo malo več kilogramov a vseeno izgledajo fantastično. In to kar je izbrala Alma je daleč od manekenk, ostala sem brez besed in pomoje boste tudi vi.

Naj vsak opravlja svoj poklic najbolje in če nima adutov za svoj poklic, naj za voljo mojih oči odneha.

Vikend - konec tedna, petek popoldne, sobota in nedelja... vikend zaznamuje predvsem ne delo in počitek po naporenem tednu. Pa je res tako?

V petek sem si privoščila ogled BB2 in bila sem šokirana, ko sem videla v kakšen smetnjak so jih naselili. Tako grozno še moja soba ne izgleda:). O kandidatih še ne bom izgubljala besed, jim bom kasneje namenila kakšen post, ko bom imela že bolje razdelane njihove osebnosti. Lahko rečem le to, da so ponovno izbrali enko ekipo, enega športnika, eno finočo, ki bo 24 ur na dan nosila očala, enega posebneža, eno plesalko, eno osebo, ki je v sorodstveni vezi z drugo sostanovalko in seveda ne sme manjkati en sladki tujec, ki je predstavljen kot najprijaznejši kandidat. Torej še strnemo, vse gre po istem kopitu. Ampak kot sem rekla natančno se jim bom posvetila kdaj kasneje.

No in moja sobota. Zvečer sem se odpravila na Viktorje: Oblekla sem se ta novo oblekico, ki me je klicala iz izložbe in seveda sem podlegla njenim čarom. To je kot Sirene iz grške mitologije, zame pogubno. Obula skoraj poletne sandalčke, ki sem jih v podzavesti preklela, saj sem po 5 dnevih v službi naveličana petk. Obleka je lepa, le zgornji del je malo preširok, za tiste ki me poznate veste da je popolnoma nerazumljivo, da je meni obleka preširoka. Zato sem si kupila modr, ki si ga nalepiš na joške in poskrbi da je občutek na meji blaznosti. Verjetno sem si modrc popravila ogromnokrat in bi bila popolna konkurenca Janu Plestenjaku ali Vesni Malnar, ko si popravljata lase. Hmmm, vam povem, da bi bilo tekmovanje med njima zanimivo. Ampak to zdele sploh nima veze z Viktorji. Torej bila sem tam, po svoji navadi zamudila. Ko sem se kobacala mimo vseh sedečih osebkov in se opravičevala me je prijazna gospa pošteno nahrulila, le da je pozabila da sem jaz tista ki stojim in imam petke. Kakšno je bilo naslednje moje dejanje si predstavljajte sami:). Podelitev mi je bila všeč, na koncu se je že malo vlekla. SS sta super, ampak roko na srce, Zrnec je car. Ko je prišel gor za tisto minuto jima je na hitro pokazal kako se to dela še bolje.... ''A je Erazem Pintar tuki, o čau stari, dobre kolumne, kr tko naprej'' še dobro da ne bere mojega bloga ker potem bi tudi mene omenil. Všeč mi je bila tudi fora od Lucije Ćirović:'' Jz mam dva mehka, to je redko. Vsi majo sam enga mehkega. Cimerotić ma mehkega, pa Zahović ma mehkega, da ne govorim o Jankoviću on ma tud mehkega.'' Lucija je seveda govorila o mehkih ć-jih.

In potem je prišla večeraj, na kateri so vsi navzoči pogrešali Demetra, jaz pa sem prišla na račun in temeljito obglodala vse lepotice tistega večera. Malce so me živcirale, vse rdeče obleke, pa ne da bi imela kakšen bikovski sindrom, samo na žalost so deklice želele izgledati kot Heidi. Zmotile so me tudi frizure, ki so jih nosile na levi ali desni strani. Zato so glave nosile zelo postrani in izgledale kot da imajo nategnjeno vratno mišico. In kaj me najbolj nervira, ženska spedenana v nulo in na novih čevljih pozabi une ta velike nalepke na štiklih... o joj... nadaljevanje sledi jutri, pravkar sem se odločila da gem spat.

Me malo pogrešate? Jaz pogrešam trenutke, ko sem lahko vrstice zapolnila s svojimi mnenji, teorijami in ostalimi dogodki. Ne gre za to da mi je zmanjkalo idej, idej je še ogromno. Lahko bi napisala naslov svojega posta in potem pisala in pisala. Ampak enostavno nimam časa. Moj delavnik se je spremenil in moj življenjski slog se je popolnoma podredil moji službi. Ampak tako sem se odločila. Odločila sem se, da si želim zgraditi kariero in najteže je začeti. Postaviti temelje, osvojiti znanje. Tu je polno odrekanj in dobro moraš načrtovati vsako minuto dneva in tiste proste porabiti za svoje najljubše. In ko pade noč bi se lahko usedla za računalnik in napisala kakšen post pa po prvici povedano ne morem. Po celem dnevu ponovno gledati v ekran mi je težko. Zato se poskušam disciplinirati in prebrati malo več knjig, ki mi bodo pomagale pri mojih temeljih. Sedaj, ko sem zaključila s tečajem kreativnega pisanja mi je ostalo še nekaj literature, ki jo moram predelati. Verjetno se bom sedaj končno postala malo bolj redoljubna in zadeve urejala sproti in načrtno.

Do takrat, ko uspem svojo glavo in čas urediti, pa se opravičujem vsem, ki jim bom posvetila kakšno kavico in minuto manj.

Predavanja antropologije, ki so bila zame najboljša obvezna predavanja v celem življenju, do sedaj seveda. No, če slučajno mami tole bere, naj povem, da so bila tudi njena predavanja zelo prisrčna in predvsem poučna, le ne vem če so pustila pravi pečat:).

In če se vrnem na predavanja antropologije, ki jih bom sedaj malce opisala, vendar naj povem, da je pri tem opisu veliko moje osebne razlage. Predavateljica nam je govorila o spolu, kako so bila dela, tista ki so veljala za manj vredna ženskega spola. Naj poudarim meni se zdijo čisto vsi poklici častni, ampak enostavno so nekateri poklici etikirani. Naj omenim tri največkrat slišane, čistilka, medicinska sestra in tajnica. To so trije tipični primeri, da je bila ženska vedno manj vredna kot moški in zato so ''manj vredni'' poklici bili ženskega spola. Medicinska sestra je ženskega spola in njen nadrejeni je zdravnik in prav enako velja za tajnico, njen nadrejeni je direktor. Zakaj nista zdravnica in direktorica? Zato, ker smo bile ženske vedno manj vredne, vsi pogumneži so seveda moški: vojak, policaj, gasilec, sami hrabri možje.

Drugi primer, ki me je šokiral in ga do tistega dne sploh nisem opazila je ginekološka ordinacija. Ste opazile, da v vseh zdravstvenih domovih piše ordinacija za žene in takrat ko so to uvedli je bilo tudi tako mišljeno. To ni bila ordinacija za vse ženske, ampak samo za žene, ker pač ostale nimajo kaj delati na ginekološkem pregledu. (??!!).

Danes je 8. marec, ki ga v Sloveniji, po mojem mnenju, zmotno imenujemo dan žena. Velika večina si to prevaja, da je to dan poročenih žensk, ki so žene. Vendar gre za svetovni dan žensk, ki so ga prvič praznovali 19.3.1911 po nekaterih evropskih državah in na moje presenečenje tudi v Sloveniji, v Trbovljah. ZN so za svetovni dan žensk potrdili 8.3. in to šele leta 1977. In prav na ta dan leta 1957 so bile obeležene prve organizirane ženske demonstracije, ki so se v NY borile za večje mezde in proti nečloveškim delovnim pogojem v šivalnicah. Pobudo za svetovni dan žensk je dala nemška komunistka Clara Zetkin in prav njej se moramo zahvaliti, da se na ta dan spomnimo žensk, ki še vedno živijo v podrejenem položaju, brez pravic in jim poskušamo pomagati. S temi podatki sem vas želela samo spomniti na pravi pomen 8.marca, ki pomeni boj proti krivicam, proti obrednemu rezanju klitorisa ali boj proti kaznovanju posiljenih žensk, ki se jim tako tipično očita nečistovanje.

Verjetno sem lahko srečna, ker živim v državi v kateri lahko dosežem skoraj vse kot ženska, le kakšen delodajalec mi bo pod nos pomolil pogodbo s katero se bom morala zavezati, da v roku X let ne bom zanosila. In proti temu se borimo!

Vsi moji čuti so že prebujeni, saj mi kri poganja adrenalin, ki se je zbudil že pred šesto uro in me zbadal, da vstanem. Tako je če greš prvi dan v novo službo. Seveda sem se mu predala, skočila pod tuš, oblekla najnovejše obleke in nataknila pete... za samozavest.
Ura je sedem zjutraj, jaz pa že vsa poskočna hodim proti službi. Ozrem se okoli sebe in vidim ljudi, večinoma imajo v očeh še zaspančke, nekateri si z roko prekrivajo usta, da ne bi videla, kako zehajo in drugi sklonjenih glav hodijo. Vsi imamo isti cilj, vsi gremo v službo, a vsak ima v sebi svojo zgodbo in v službi svojega šef. Presenečena sem nad svojimi čutili, kako pozorno že ob tej rani uri opazujejo okolico in v tistem trenutku me zmoti še nekaj. V nos se mi prikrade omamna aroma, ki je le ena in edina, vonj jutranje kave. Pogledam na levo in zagledam kavarnico v kateri imajo kavo za seboj. Pospešim korak proti lokalčku in naročim belo kavo z dodatkom peno. V denarnici zbiram svetlikajoče se kovančke, ki žvenketajo ob srečanjih en z drugim. Dva evra položim na pult in že letim proti izhodnim vratom. Natakarica zavpije za menoj, da sem pozabila drobiž jaz pa ji odgovorim:'' Saj veste kako pravijo, za frizuro, pa lep dan,'' ji pomežiknem in že me več ni.Končno pridem pred vrata stavbe, ki se mi zdi tako mogočna. Pred mano stoji v vsej svoji lepoti in takrat prvič začutim strah red neznanim. Oblije me kurja polt, pogoltnem cmok, ki se je prikradel v moje grlo in napol pogumno vstopim. Vse okoli je tako neznano in prekrito s tisočerimi vprašanji. Vprašanja so tudi v meni, saj je vse zame neznanka in ne vem koliko bo še teh dni ko bom z veseljem stopila skozi vrata.

In kot sem dejala, bilo je več vrata in sedaj so se mi odprla.